---

Imela sem zelo lepo nosečnost, ki je potekala skoraj brez problemov in zato nisem niti pomislila, da bi lahko šlo karkoli lahko narobe pri porodu. Preprosto tudi nisem želela brati groznih zgodb o porodu, težko pa sem tudi poslušala zgodbe, kaj vse gre lahko pri porodu narobe.

Tudi, ko mi je dva meseca pred porodom sodelavka govorila o tem, da je njena mama rojevala 23 ur sem bila mnenja, da je to nemogoče in da se je to lahko dogajalo le veliko let nazaj. Ter, da glede na zgodbe prijateljic bom rodila v max. 2 urah.

In mnenja nisem spremenila vse do dneva poroda. Saj sem komaj mesec dni pred rokom prenehala z delom, ko so mi že sodelavci govorili, da bom drugače odšla direktno iz službe v porodnišnico.

In kljub temu, da sem v delu prvič v življenju resnično uživala in mi je bilo res težko oditi, nisem več mogla niti zdržati 8 ur za računalnikom. Poleg tega pa sem še delala preko študentskega servisa in sem želela zaslužiti čim več denarja pred porodom, saj sem vedela, da me nato čaka le ˝socialna porodniška˝.

Zadnji mesec, ko sem bila doma sem predvsem pospravljala in ˝grezdila˝ ter urejala zadnje stvari in papirje pred porodom. Brez skrbi sem hodila na kavice s prijateljicami ter na preglede. Še večer pred porodom sva z Rajkotom odšla na večerjo brez skrbi. Vendar sva kljub temu zadnja dva tedna vedno sabo v avtu vozila še torbo za v porodnišnico. Tudi na dan poroda sem se želela peljati sama na pregled vendar me starša nista spustila tako, da sta me odpeljala onadva.

Ko sem prišla na pregled k ginekologinji je bilo vse v redu vendar mi je dejala, da sem že malo odprta in da imam že nekaj popadkov ter, da je čas, da se odpravim v porodnišnico. Dejala mi je še, da naj počasi pokličem Rajkota in pregledam, če imam pripravljene vse papirje.

Takoj, ko sem stopila iz ambulante sem poklicala Rajkota in mu rekla, da naj se počasi odpravi iz službe in me pride domov iskat. Saj sem doma želela vzeti še nekaj stvari, mami pa mi je dejala naj še nekaj pojem preden grem. Ampak zaradi vsega vznemirjenja nisem mogla pojesti nič, Rajko pa je tudi dejal, da je ravno jedel kosilo in zato sva se počasi odpravila proti porodnišnici v Ljubljano.

Parkirala sva v bližini porodnišnice in Rajko je sabo vzel še torbo. Med vožnjo sva se še pogovarjala, da sigurno ne bom rodila ta dan, saj popadkov skoraj nisem čutila. Bili so zgolj, kot šibki menstrualni krči. V porodnišnico sva prišla ob 4 – ih popoldne in zmedeno sva iskala pravo sobo, nato pa naju je varnostnik usmeril v pravo ambulanto.

Naprej sem morala dati urin, nato pa me je sestra priklopila na CTG in nama dejala, da če morda začne naprava piskati, da je vse v redu in da je le zmanjkalo papirja v njej.

In naprava je čez minuto ali dve res začela piskati in ker nama je sestra dejala, da bo verjetno zmanjkalo papirja se s piskanjem nisva obremenjevala. Nato pa je prišla sestra nazaj in pogledala CTG ter zagnala paniko, da moram nujno takoj v porodno sobo.

V trenutku me je slekla, Rajkota pa je poslala ven iz sobe in mu dejala naj odnese v avto moja oblačila, saj v sobi ne bo prostora zanje in da mi jih bo prinesel nazaj, ko bomo šli domov.

Sestra je postajala vedno bolj živčna in panična obenem pa je klicala zdravnike in porodničarje. In tudi mene je, kar naekrat postalo zelo strah, kaj je sploh narobe z mojo hčerko ali z menoj? Nato pa mi je končno dejala, da se je utrip hčerke med CTG – jem za trenutek ustavil ter, da bom zato morala čimprej roditi.

Spraševala me je še milijon stvari od tega ali mi je že odtekla voda in ali se mi je že odluščil čep ter podobna vprašanja. Hitro me še enkrat pregledala in mi dejala, da se je čep ravnokar odluščil in mi ga pokazala.

Nato pa mi je dejala, da moramo hitro v porodno sobo ter, da bo Rajkota že varnostnik usmeril v pravo smer. Prispele smo v porodno sobo, kjer so me že čakale sestre, babica ter ostali. In takoj sem jih vprašala kje je Rajko in ali bom potrebovala carski rez. Nato pa me je setra le še na hitro poslala na wc.

In še preden so mi sploh odgovorili sem že ležala na postelji priklopljena na CTG in še nekaj naprav. Nato pa je sestra k meni pripeljala Rajko in mi dejala, da trenutno o carskem rezu še ne razmišljajo. Vendar morajo prej preveriti vse podatke ter pregledati vse moje dokumente.

Kmalu zatem pa je prišla do mene prijazna mlada babica in mi dejala, da se je Gloria verjetno igrala s popkovnico in jo malce stiskala med CTG – jem. In tako sem se nekako pomirila za trenutek nato pa mi je razložila, da mi bodo vseeno morali predreti mehur, saj mi voda še vedno ni odtekla.

Dejala pa mi je še, da sem premalo odprta in da v primeru, da ne bom imela dovolj močnih svojih popadkov bomo morali poskusiti z umetnimi ter, da jih bova morala vmes z Rajkotom šteli koliko časa trajalo in na koliko minut se ponavljajo.

Kmalu zatem so mi že predrli mehur in moram reči, da tega sploh nisem zelo čutila le kot hiter vbod. Babica pa je rekla, da je viden že mekonij in da to lahko pomeni, da je otrok v stiski ter, da moramo stanje Glorie še bolj podrobno spremljati. In od tistega trenutka dalje nisem smela več iz postelje, niso mi niti več pustili na wc, niti nismo uporabili klistirja.

In tako sem lahko le čim bolj mirno prenašala svoje popadke ter čakala na mnenje babice, ki je prišla na vsake pol ure ali uro in me pregledala. In ob zadnjem pregledu je dejala, da ima prešibke popadke in da se ne odpiram več. Zato so morali sprožiti umetne popadke.

Mislim, da me ni nobena stvar v življenju ni bolela tako zelo, kot so me umetni popadki, saj se mi je zdelo, kot da me nekdo reže po celem telesu. Vendar sem se kljub temu odločila, da bom popadke zdržala brez uporabe protibolečinskih sredstev.

Ampak po dveh urah so postali tako nevzdržni, da sem prosila, če lahko dobim vsaj masko. Rajko pa mi je medtem moral brati različne dokumente in soglasja, ki so mu jih nosile sestre. In zaradi bolečin sem skoraj vse v celoti preslišala, saj sem imela občutek, da se mi že malce blede.

Končno so mi prinesli masko, ki je malenkost ublažila neznosne bolečine vendar se je nato ravno zamenjala izmena in prišla je druga babica, ki je bila zelo slabe volje. In zato me je takoj nadrla, da ne smem več uporabljati maske, saj so se mi zaradi tega skoraj ustavili popadki ter, da se ne odpiram dovolj.

In takrat sem imela občutek, se bom preprosto zjokala ter zaprosila za carski rez. Ampak vseeno sem ostajala neomajna in odločila sem se, da ne želim niti epiduralne, saj se želela roditi naravno obenem pa so me skrbeli stranski učinki.

Neznosno mučenje se je nadaljevalo še dve uri in tudi Rajkotu je bilo že zelo hudo, saj ni vedel kako naj mi pomaga. In vsakič, ko je prišel zraven mene so ga sestre poslale nazaj na kavč, saj so venomer gledale aparate in hodile okoli mene.

Ob 11 – ih zvečer je spet prišla babica in se odločila, da vse skupaj traja že predolgo ter da moram roditi takoj. Poklicala je osebje in mi dejala, da naj pritiskam, kot še nikoli in da bo konec, ko bo najhuje tik pred tem, ko bi obupala.

In res se z zadnjimi močmi trudila, na trebuh pa so mi pritiskale še dve sestri. Imela sem občutek, da bom umrla od bolečin bila pa sem že popolnoma uničena. Prosila sem za epidualno ali carski rez vendar so mi dejali, da je že prepozno in da se moram še malce potruditi.

Končno se je ob pol polnoči rodila Gloria po skoraj 8 – ih urah od kar smo prišli v porodnišnico in točno na predvideni datum 9. marca. Bila sem presrečna obenem pa mi je odleglo, da je z njo vse v redu. Babica mi jo je takoj položila v naročje za nekaj trenutkov nato pa jo je odnesla na ogrevano mizo ter jo izmerila in jo očistila.

Povedala nama je vse mere in nama čestitala nato pa je poslala Rajkota ven in sobe ter mi dejala, da potrebujem operacijo ali pregled. Od vse zmede je nisem niti dobro slišala kaj je sploh narobe. Vem le, da so zagnali precejšnjo paniko, ker sem tako zelo krvavela.

Spomnim se le, da mi je babica pokazala še posteljico ter mi dejala, da je šla v celoti ven. Nato pa mi je anesteziologinja dejala, da me morajo uspavati ter zašiti in me spraševala kdaj sem nazadnje jedla.

Zaspala sem v hipu in še sedaj ne vem točno kaj se je dogajalo. Vem le, da sem se zbudila v hudih bolečinah dve uri kasneje in da sem vsa omotična spraševala Rajkota, če je z Glorio vse v redu in če sem sploh še živa.

Odgovoril mi je, da je lahko kmalu prišel nazaj v sobo in da so mu takoj dali v roke Glorio ter, da jo ima v naročju že dve uri in da je čudovita. Takoj se mi je odvalil kamen od srca, ko sem slišala, da je z njo vse v redu.

Spomnim se tudi kako je bil ves prestrašen, saj je prej vedno govoril, da je še cel mesec ali dva ne bo prijel v naročje, da ji ne bo kaj polomil. Nato pa jo je moral takoj po porodu vzeti v naročje in ni se upal niti premakniti, da je ne bil zbudil, čeprav ga je že vse bolelo.

Nato pa je prišla v sobo babica in mi dejala, če jo želim prijeti in seveda sem komaj čakala, da jo bom lahko imela v svojem naročju. Zato je babica pomagala Rajkotu in mi jo prinesla. Bila sem presrečna, ko sem jo imela končno v rokah in babico sem prosila, če mi lahko pomaga, da jo prvič podojim, saj sem bila mnenja, da je sigurno že lačna.

Ona pa me je le pogledala in mi dejala, da bom potrebovala nastavke za dojenje ter naj rečem nekomu naj mi jih zjutraj prinese. In da otrok sabo na svet prinese za 24 ur rezerve hrane ter da jo lahko podojim tudi naslednji dan. In, da naju bodo sedaj le še odpeljali v sobo.

Kljub temu, da sem ji dejala, da smo se v srednji zdravstveni šoli učili, da je najboljše, da se otrok podoji v prve pol ure ali čimprej ni popustila in je le dejala, da naj se poslovim od Rajkota in da bo prišla sestra pome in naju odpeljala v sobo.

Ko me je sestra pripeljala v sobo ob 4 – ih zjutraj sem bila še omotična in dejala mi je le, da bo Gloria nekaj časa bruhala in naj pazim, da bo obrnjena na bok. In seveda zaradi tega nisem mogla zaspati niti za sekundo, saj me je preveč skrbelo zanjo in sem jo le gledala kako spi. Kmalu pa so tudi v sobo pripeljali še dve drugi mamici z novorojenčkoma.

Tudi Rajko je domov prišel šele ob pol 5 – ih zjutraj, šel spat za eno uro in nato se je moral že odpraviti v službo. Poleg tega pa je tisti dan spal v stanovanju, ko še ni bilo ogrevanja tako, da je bil čisto premražen, žejen in lačen.

Sama pa sem takoj zjutraj sporočila novico družini in prijateljem, saj nisem mogla spati. Ko pa je prišla sestra v sobo sem jo zopet prosila, če mi lahko pomaga, da podojim hčerko, saj sem se komaj premikala od vseh bolečin.

Sploh ker so mi med porodom tudi prerezali presledek in mi ga zašili medtem pa sem izgubila tudi več kot liter krvi. Kar sem izvedela šele naslednji dan, ko so me vsi zdravniki čudno gledali in me spraševali, če sem v redu.

Ter mi govorili, da ne morejo verjeti, da sem videti dobro, kljub temu koliko krvi sem izgubila ter kakšni problemi so bili med porodom. Vendar mi tudi ta sestra, niti nihče drug ni hotel pomagati, da podojim Glorio, zato sem se trudila sama vendar brez nastavkov enostavno ni šlo.

Klicala sem domov mami, če mi jih lahko kupi, saj sta želela priti na obisk. Vendar smo kasneje ugotovili, da so obiski prepovedani in varnostnik ni niti mami spustil gor, da bi mi lahko prinesla nastavke. Zato sem morala prositi sosedi v sobi, če lahko malce pogledajo Glorio, da grem lahko po nastavke do varnostnika.

In tako sem cela omotična ter v hudih bolečinah odšla do varnostnika, kjer sta me čakala starša, da sem jima na hitro pokazala fotografije od Glorie ter vzela nastavke in se hitro vrnila nazaj v sobo.

Ampak tudi z nastavki ni šlo, saj se Gloria ni hotela več dojiti pri meni. In zato so ji začeli dodajati adaptirano mleko, saj je začela počasi izgubljati na telesni teži. Preprosto mi v naslednjih dneh nihče razen enega zdravstvenega tehnika ni hotel pomagati, da bi lahko dojila. Ali, da bi lahko vsaj dobila drugačne nastavke.

Ko so me prsi že neznosno bolele mi je sestra dejala naj si grem na drugo stran oddelka na črpalko izčrpati mleko. Seveda mi ni želela niti pri tem pomagati ali mi dati navodil za črpanje. Zato sem si sama priklopila črpalko in ker je bila črpalka nastavljena na najvišjo stopnjo in tega ni nihče opazil sem na koncu imela na prsih še veliko modrico ter dodatne bolečine. Tako, da so me prsi ob poskusih dojenja še bolj bolele imela pa sem tudi vedno manj mleka.

Tako, da sem naslednji dan zaprosila, če gremo lahko z hčerko domov in jim dejala, da bomo dojenje ter težo uredili doma z babico. Seveda sem morala podpisati izjavo, da odhajam na svojo odgovornost. Rajko pa je moral prej še plačati prisotnost pri porodu, kljub temu, da mu sploh niso pustili, da sedi zraven mene ob porodu oziroma, da je kot zaščitno obleko dobil le zaščito za čevlje.

Vendar mi ni bilo žal, da sem morala podpisati izjavo ter, da smo odšli domov. Saj smo se doma, kot družina lahko končno sprostili obenem pa sem doma imela pomoč Rajkota in moje mami, da sem se lahko končno sploh malce naspala.

Veliko nama je pomagala tudi patronažna sestra s svojimi nasveti ter pomočjo. Vendar se Gloria kljub milijon poskusom ni hotela dojiti, saj je bil prvi podoj prepozno obenem pa je bila malce že lenobica in se ji ni dalo malce potruditi za mleko, če ga je lahko dobila po steklenički.

Preberi tudi: Priporočljivi položaji pri različnih težavah z dojenjem

Poskusili smo dejansko čisto vse kupila sva tudi medela stekleničke, ki naj bile podobne materinim prsim, kupila pa sem si tudi črpalko vendar se ni želela dojiti. Tako, da je obupala tudi patronažna sestra in dejala, da naj si poskusim čim več črpati mleko ter ji dodajati še adaptirano mleko. In Gloria je v enem tednu pridobila odlično težo sama pa kljub temu nisem obupala in sem jo še večkrat hotela podojiti ampak ni šlo.

Saj sem si resnično celo nosečnost želela, da bi jo lahko dojila, saj bi tako prihranila ogromno časa, ki sem ga porabila za črpanje, čiščenje stekleničk. Verjetno pa bi tako hitreje izgubila tudi kilograme, ki sem jih pridobila med nosečnostjo. Tako, da tudi do sedaj še nisem izgubila pridobljenih kilogramov. Poleg tega pa bi bilo moje mleko brezplačno in bolj zdravo od adaptiranega.

Kljub temu je Gloria vedno spila vse moje izčrpano mleko in še adaptirano mleko. Mleko pa sem si črpala vseh 7 mesecev. Nato pa sem ga imela vedno manj in zato sem s črpanjem prenehala.

Kljub črpanju mleka pa sem imela nenormalne krvavitve še tri mesece po porodu in zato sem morala še večkrat oditi na pregled, sploh ker sem že pri porodu izgubila takšno količino krvi. Vendar se s krvavitvami moje težave niso končale, saj me je še kar nekaj mesecev po porodu vse bolelo zato sem prosila ginekologa, če me lahko še enkrat pregleda.

In ugotovila sva, da je od poroda ostal še del posteljice ter da je verjetno povzročal vse te težave. Vendar se ga prej ni dalo opaziti. Tako, da sem morala še dva meseca jemati močne kontracepcijske tablete nato pa me je čakala operacija – čiščenje maternice.

Sicer me čiščenje sploh ni bolelo, saj so me med operacijo uspavali in lahko sem šla domov že isti dan. Vendar me je neizmerno bolelo na pregledu pred tem, saj sem imela od poroda naprej probleme z zelo močnim belim tokom in sem zato morala občasno uporabljati vaginalne tablete.

In na pregledu smo z ginekologinjo ugotovile, da se te tablete niso izločile dovolj hitro in zato jih je morala ginekologinja pred tem še odstraniti in to je bolelo veliko bolj, kot celotna operacija in okrevanje po njej.

Kljub vsem bolečinam in težavam sem presrečna, da sem rodila Glorio in želim si le, da bo naslednji porod lažji in hitrejši ter, da bom minil brez hujših bolečin in z lastnimi popadki. Lahko le rečem, da sem takrat za rojstni dan dobila najlepše darilo na svetu. Saj sem rodila le dva dni pred svojim rojstnim dnevom in sem ga tako praznovala v porodnišnici.

Lahko pa rečem še, da so bili telegrami največja, najlepša in nepričakovana presenečenja v porodnišnici. Saj bo tako imela Gloria za vedno čudovit spomin na to kdo vse nam je čestital in se spomnil nanjo ob njenem rojstvu.

Šele sedaj pa sem zavedam katere stvari bi lahko spremenila, da bi si prihranila vsaj nekaj bolečin. Vendar sem jih izvedela prepozno, morda pa mi pomagajo pri naslednjem porodu ali vam drage bralke.

• Verjetno bi morala prenehati jemati magnesol tablete vsaj en teden pred porodom, saj sem šele mesece kasneje izvedela, da lahko ustavijo popadke, saj preprečujejo krče. Prej sem jih jemala skoraj celo nosečnost, saj sem imela grozne krčke in edino to mi je pomagalo, saj mi je bilo po donatu vedno slabo.
• Menda za popadke pomagajo tudi sprehodi. Sama sem sicer med nosečnostjo ogromno hodila vendar morda še vseeno premalo.
• Če bi mi že prej kdo svetoval bi si sigurno kupila nastavke za dojenje ampak sem pričakovala, da bo šlo brez njih. Po drugi strani pa nisem hotela zapravljati denarja za nepotrebne stvari, ki jih morda ne bi nikoli potrebovala.
• Naslednjič bom zagotovo sabo vzela tudi črpalko, ki sem jo kupila že pri Gloriji za vsak primer. Čeprav si neizmerno želim, da bi lahko naslednjič dojila.
• Za vsak primer bom s seboj vzela tudi obroč za plavanje (za sedenje), ki sem ga kupila v primeru, da mi bodo zopet prerezali presledek. Če se to zgodi pa si bom tudi takoj kupila cicatrina sprej za šive, ki mi je zadnjič zelo pomagal.
• Obroč, ki sem si ga kupila je drugače navaden obroč za plavanje za 2€ tako, da v primeru, da ga ne bom potrebovala ga bo lahko uporabila Gloria, ko se bo učila plavanja. Prvič sem sicer sedela, kar na blazini za dojenje, da sem si sploh lahko črpala mleko pri neznosnih bolečinah.
• Definitivno bom naslednjič sabo v porodnišnico vzela več vode za Rajkota za porodno sobo ter tudi kakšne prigrizke zase po porodu. Saj se v porodnišnici nisem dovolj najedla. Pa tudi Rajko je bil med čakanjem na porod zelo žejen, saj sem sabo vzela le majhno stekleničko zase, ker nisem pričakovala tako dolgega poroda.
• Ne bom več dajala D3 kapljic, saj sem prepričana, da so le te hčerki povzročile grozne krčke. Ampak bom rajši otroka še večkrat peljala na sprehod na sonce. V primeru, da bo naslednji otrok tudi imel vseeno krče pa bom takoj kupila tudi lekobeba kapljice, ki so Glorii neizmerno pomagala ob groznih napadih krčev.
• Sabo bom sigurno vzela tudi več poporodnih vložkov, saj sem jih prejšnjikrat dobila v porodnišnici zelo malo, kljub temu, da sem imela zelo močno čiščo. Takrat sem uporabljala tosamine poporodne vložke, saj so bili le tej dovolj veliki, mehki in vpojni za tako močno čiščo. Tako, da sem jih uporabljala vse 3 mesece.

Drage mamice in bodoče mamice želim si, da se zavedate, da s to objavo ne želim prestrašiti nobene nosečke ampak si želim, da bom kateri s svojo izkušnjo lahko pomagala in ji olajšala porod ali morda prve mesece po porodu. Poleg tega ne želim, da kupite vse kar sem naštela pač pa, da poznate vse možnosti v primeru, da gre kaj narobe, saj boste tako lažje ukrepale.

Vsem nosečkam pa želim čudovit in preprost porod! 😉

Za Nosečko piše mamica Klavdija Vidic
www.izberimodro.si